top of page

V iskanju miru - drugi del

Spomnimo - v prvem delu bloga sta Bori in A. skupaj s Tomažem prehodila tretjino Roške poti. Prvo noč so jim preglavice povzročali mali gozdni prebivalci. Kaj vse jih še čaka? Preberite spodaj!


Jutranjemu drilu sledi kavica z zajtrkom in vodnik, ki je - za razliko od naju - spočit in naspan, pa že malo nestrpen, saj nama želi pokazati čim več novih čudes. Poslovimo se torej od Luže in z 850 metrov nadmorske višine odrinemo proti 1099 metrov visokem Rogu. Še prej je na vrsti Rdeči kamen, za njim Kunč in brezmejni oceani zelenja. Sredi te idile nama Tomaž doživeto razlaga o rastlinskem in živalskem svetu na tem koncu Slovenije. Slednji je zame, ki sem za rastlinje precej bukova in ne ločim smreke od jelke, bolj zanimiv. Fascinirana sem nad volkom, risom in divjim prašičem. Pa medvedom, ki si je pred nekaj leti privoščil izlet v mesto. Sprehodil se je skozi središče Kočevja, in to lepo po foršriftih, saj je cesto prečkal – tega si ne izmišljujem! - na prehodu za pešce. Vendar simpatičnega medota pozabim v hipu, ko Tomaž omeni kače. »Veš, od cele preživetvene serije Beara Gryllsa sem si zapomnila samo en nasvet: kako sredi gozda v miru zaspati, ne da bi se k tebi privil kakšen mrzlokrvni plazilec,« se spomnim. Prepričal me sicer ni in bi v takem primeru z lahkoto vso noč prebila na preži brez vsakršnih substanc. Očitno podobno razmišlja skupina Italijanov, ki jo srečamo na Roški žagi, in ki si je spalke med drevesi obesila visoko pod nebo. »Tole njihovo kričanje ne bo pregnalo samo medvedov, ampak še kače, čeprav nimajo ušes,« rečem.

Pa vendar moram takoj poročati, da sem se v teh predvidevanjih uštela, saj sem kasneje tistega jutra naletela na primerek anakonde, ki je ob cesti otrpla čakala na vsakodnevno vstajenje od mrtvih. Ostala dva sicer trdita, da je šlo za 10, 15 centimetrsko kačico in pravita, da sem na begu v rikverc oba tudi dodobra pohodila. A to so le zlobna natolcevanja nepoučenih. Res je sicer, da so me v trenutku minile vse bolečine z jutranjo zaspanostjo vred in je zmanjkalo časa za preverjanje razlage nekega pametnjakoviča o tem, kako ločiš strupenjače od, recimo temu tako, nedolžnih bitij. »Če jo vidiš, si oglej obliko njenih očesc«, se je glasil strokovni nasvet poznavalca. A ker že takrat nisem imela namena, da bi se jim ob srečanju globoko zazirala v oči, si nisem zapomnila, ali so strupene tiste z okroglimi ali one s podolgovatimi zrkli.



Kakorkoli že, bila je anakonda in pika, trmarim, ko skušata moje misli k lepšim rečem preusmeriti z debato o knezih Auerspergih. Ti so tu leta 1894 začeli graditi parno žago, za njene potrebe pa pozneje še gozdno železnico. O tej tematiki je v skavtskem domu urejen zanimiv muzejček, na prostem pa je še vedno videti ostanke železnice. Prav knez Auersperg in njegov oskrbnik gozdov Hufnagel sta »odgovorna« za ostanke kočevskih pragozdov in eden od teh, Rajhenavski Rog, je tik pred nami. Do njegovega roba se prebijamo prek gromozanskih debel, ki jih je pred nekaj leti izruval nenadzorovani bes narave. Prevzame me lepota teh velikanov, ki zdaj nemočno ležijo razmetani na vse strani, hkrati pa me preplavita neverjetna spokojnost in posebna energija, ki jo oddajajo stoletniki. Besede so odveč in v tišini zakorakamo proti naslednji stvaritvi narave v znamenju številke 5. Gre za kraljico Roga, katere nelaskavo ime je, v dobi vsesplošnega hujšanja in čudežnih diet, debela jelka. Poklonimo se dami z merami 5/50/500: ima 5 metrski obseg pasu, v višino meri 50 metrov in šteje častitljivih 500 let. Monarhinja nas v kratkem času že drugič pusti brez besed. Preden odidemo, pa njeno visočanstvo skrivaj objamem in v njenem utripu začutim stoičnost minulih stoletij in brezčasni molk, s katerim prenaša tovrstne izlive čustev.


Zapredeni vsak v svoje misli, nadaljujemo proti Podstenam. »Ah, kako bo lepo! Mir, tišina,spokojnost in kar je še tovrstnih sopomenk.« Ko prispemo h koči se razveselim - miši, so za razliko od tistih na Luži bistveno vljudnejše, saj na hrani ni videti nobenih tačjih odtisov. Po zasluženem obroku hitro pade noč in čas je za spanje.



Tišina, ki je v megličastem jutru zavladala sredi gozda je zvenela nadrealistično, najino kavico pa je pred zadnjim delom odisejade spremljalo le čivkanje, ki je prihajalo iz drevesnih krošenj. Tomaž se najinemu godrnjanju (bila sva že kar utrujena) ni dal premotiti in kmalu sva tudi midva boljše volje odkorakala v smeri proti Rajhenavu. Novi razgledi so se v mešanici dopoldanske rose in sonca bleščali pred nami. Ob pogledu na veličastna bukova debla, ki so kot grški stebri nespečno stražarila nad dolino, so bile pozabljene celo boleče mišice.


V Rajhenavu nas je na tamkajšnji edini, a lično urejeni kmetiji, pozdravil pasji par, pa osliček, ki je bil v tej impresionistični sliki že na svojem mestu. Taisti trmoglavec, o katerem sem slišala pripovedovati znanca, udeleženca vsakoletnega aprilskega enodnevnega!! pohoda po Roški pešpoti. »Ko sva šla s prijateljem mimo, sem ga vprašala, če ve, kaj si zdaj tisti osel misli o nama.« »Kaj?« »Poglej si zdaj ta dva osla.«



Kmalu… no, kakor se vzame, saj je dolžina razdalj na roški premici premosorazmerna z bolečino v podplatih… prispemo do zanimivega gozdnega rezervata, Prelesnikove koliševke. Ta zaradi toplotne inverzije - mrazišča na dnu - skriva rastlinstvo mrzlega severa. Nato sledi še zadnji omembe vreden vzpon na Lovski vrh, od koder se vidi vse do hrvaškega Ogulina. V hribovitem nizu, ki je v avgustovski modrini postavljen na ogled v neštetih odtenkih, da ne rečem petdesetih, se nahaja tudi Klek, znano »vzletišče čarovnic«. Zdaj je do konca poti le še slabih 10 kilometrov in ko se naužijemo razgledov, ki jih je ustvarila Narava, jo uberemo proti domu, kamor prispemo v slabih 2 urah.


21 views0 comments

Recent Posts

See All

Comentários


bottom of page