top of page

V iskanju miru – prvi del

Updated: May 24, 2021

V vročem poletju, ki sva si ga izbrala za tridnevni pohod po Roški pešpoti, je lilo skoraj vsak vikend. Če so se dežurni pri nebeških pipah že odločili za počitek, pa sva morala ravno takrat delati midva. Očitno nama zvezde niso naklonjene,« se je po dvomesečni izmenjavi upa in brezupa glasil sklep. Sanjarjenje o dnevih miru, gozdnih kopelih, klepetanju in molčanju sredi avgusta, ko noči za spanje na prostem niso prehladne, je nadomestilo turobno razpoloženje. A komaj sva dobro zajela tarnajočo sapo, že naju je prekinil Tomažev klic.


Najin vodnik, ki je v prostem času očitno tudi meteorolog, je napovedoval nepričakovan pozno avgustovski vročinski val, in že sva hitela s pripravami, pakiranjem in logistiko. Najprej je treba poskrbeti za hektolitre pitne vode, ki je na poti skozi kraški svet praktično ni. Nek šaljivec je sicer prvi postojanki nadel ime Luža, a se na ime ne gre zanašati, saj je voda iz vodnjaka uporabna kvečjemu za tuširanje. Šotora, sva odločena, ne bova vlačila, saj je tako na Luži kot v Podstenah nadstrešek, pod katerim si lahko posteljeva. V poštev prideta le zimski spalni vreči, ki ju bova z večjim delom hrane in vode odpeljala na obe točki. Pa nekaj stvari za preobleko, japonke, čelna luč, mini plinski kuhalnik ter karta Kočevske.

Ko je napočila je zora prvega dne (malo pretiravam, ampak lepše zveni, kot če bi rekla, da sva štartala ob devetih), sva zgodovinski trenutek ovekovečila s fotografiranjem na ničtem kilometru. Mirna gladina Rudniškega jezera, nastalega na območju bivšega rudnika rjavega premoga, je odsevala nebo brez enega samega madeža. Ker ni napovedovala nobenih (poznejših) pretresov, naju je zazibala v lagoden in brezskrben korak. Prehoditi 64-kilometrsko pešpot v treh dneh ni pretirano težko, a če niste ravno mazohist, ne škodi priprava z vsaj nekaj predhodnimi pohodi. Po možnosti v dolgih hlačah. O njihovi prednostih sem se prepričala že po prvih zapletanjih v grmade, ki so me dodobra opraskale po razkritih mečih.


»Torej, gremo na Roško!« naju povabi Tomaž in že po nekaj zagnanih korakih predlaga skrenitev z začrtane poti. Le kak kilometer od jezera se namreč nahajajo Željnske jame, naravno zatočišče, v katerem so ljudje zavetje iskali že pred 20.000 leti. In ker sva še povsem sveža, ubogava brez upiranja. Tudi jaz, ki me v jamo lahko spravi le gospa Smrt, se približam, saj ne gre za klasične špilje, ampak napol odprte votline.

Po ogledu prvega čuda smo nazaj na poti, ki jo označuje zelena medvedja šapa na okrogli beli podlagi.

Čez travnike jo ubiramo po kolovozu in kmalu rob gozda naznani okolje, ki nas bo spremljalo v naslednjih dneh. Ne nazadnje je več kot 90 odstotkov Kočevske pokrite s hosto, v kateri poleg velikih zveri bivajo še bambiji, zvitorepke s košatimi repi in ja, tudi kače.

Do gozdnega rezervata Pugled-Žiben se poti, potke, vlake in makadamske ceste vijejo mimo starega Brega, kjer danes vztraja le še ena družina. Sožitje z naravo ji kalijo nevabljeni gostje iz državnih gozdov, ki si brke mastijo na račun nekaj zadnjih trmastih kmetov oziroma njihove lastnine. Na Pugledu pa že dolgo, vsaj 80 let, ne vztraja nihče več. Tam se ostanki opuščene kočevarske vasi trudijo kukati skozi zelenje, ki vse tesneje ovija sto ali več let staro kamenje nekdanjih nemških domov. Danes mimo njih brezbrižno ne hodijo le še potomci kočevskih Nemcev, ki rosnih oči obletavajo ugasla ognjišča. Večini ostalih je bolj kot ne pomembna postavitev, ki bo z bohotno čemaževo tkanino obdane razvaline prikazala čim bolj fotogenično. Na Pugledu je najlepše spomladi, ko se z nekoliko trhlih klopi ob cerkvenem zidcu razprostre pogled na morje beline. Kočevska »češnjeva kopija« ni nič manj slikovita od japonskega originala, ki na daljni vzhod redno privablja regimente turistov. Posebna energija, ki vlada na Pugledu, pa ne daje slutiti hudih bojev, ki so se med drugo svetovno vojno odvijali prav tu, kjer je svoje zadnje počivališče našel tudi pesnik, esejist, dramatik… Miran Jarc.

Po uri zgodovine in prigrizku se odpravimo naprej. Pravzaprav navzgor, saj zadnja dva kilometra, vsaj zdi se mi tako, peljeta v nebo. Gor, gor, gor. Pa spet gor.

Ravno ko me popade napad preklinjanja, se strmina nenadoma zravna in od tam je le še lučaj do prve postojanke. Že razmišljam o tem, kako bodo prijali hladen tuš iz vodnjaka, pa kosilo in mir…. pravzaprav veliiiikkoooo miru. Ko prispeva jaz odpeketam k drvarnici, kjer sva dan poprej skrbno! shranila zaloge, ki pa jih sedaj vlečem iz hudo naluknjanih vreč. »No, poglavar Velika noga, toliko o tvojih taborniških veščinah,« si mislim o A.-ju, ko na plano potegnem kruh, mleko, vrečko kave, maslo… Da skrajšam: načeto je vse, razen sira. »Pa kakšna moderna miš je to, da se ji lušta kave in piškotov?« razjarjeno gledam v A., medtem ko ta stoično (kar me še bolj razkuri) odvrne: »Keksi so pa le domači…« Nato–sem že omenila, da ima A. vedno tudi plan C?- začne povsem mirno iz nahrbtnika vleči rezervni komplet prehrambne prve pomoči. Ko sem sita, sem si spet podobna.

Zvečer nama Tomaž ponudi prenočišče v koči in z veseljem sprejmeva. Spanje pod zvezdami se človeku ne zdi več tako romantično, če se vse popoldne okrog ognjišča smuka lisica, pa četudi gre za prekrasen in očitno precej zaupljiv primerek gozdne prebivalke. Gremo spat, optimistično pomislim, a takoj, ko zatisnem oči, se zasliši šuštenje vrečk. »Madona, pa kaj je že spet?« »Nič«, pravi A. »Kako nič? Kaj pa šumiš?« »Pa ne jaz. Če nisi ti, je najbrž miška,« se veselo zareži. In res. Do svita naju s svojim neumornim škrebljanjem in tekanjem po sobi drži pokonci mala pošast, naspidirana zaradi poprej zaužitih gromozanskih količin sladkorja iz moje vrečke. Danes se ne spomnim več, ali sva prej omagala midva ali ona, a dejstvo je, da naju jutro najde trdno zaklenjenih oči. Ko nama v zlepljene veke z žarki nekajkrat dregne sonce, opustiva še zadnje upanje in se odvlečeva na dvorišče.

26 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page