V iskanju miru - del 2

Osvežimo spomin - v prvem delu bloga sta Bori in A. prehodila tretjino Roške pohodne poti skupaj s Tomažem. Prvo noč so jim glavobole povzročili majhni gozdni prebivalci. Kaj vse ju še čaka? Preberite spodaj!

Jutranja rutina se nadaljuje s kavo in zajtrkom, nato pa nas spremlja vodič, ki - za razliko od nas - spočit, vendar že nekoliko nestrpen, saj si želi pokazati čim več novih čudes. Tako se poslovimo od Luže in s 850 metrov nadmorske višine krenemo proti 1099 metrov visoki Rog. Pred tem pa nas čaka Rdeči kamen, nato Kunč in brezmejni oceani zelenja. Sredi tega idiličnega okolja nam Tomaž podaja obsežno razlago flore in favne tega dela Slovenije. Zadnje je zame še posebej zanimivo, saj se z rastlinami ne znajdem najbolje in ne ločim smreke od jelše. Navdušijo me volk, ris in divji prašič. In medved, ki je pred nekaj leti opravil izlet v mesto. Sprehodil se je skozi center Kočevja in to počel po pravilih, saj je cesto prečkal - tega si ne izmišljujem! - na pešpoti. Vendar pa pozabim na lepega medveda v trenutku, ko Tomaž omeni kače. "Veš, iz celotne serije preživetja Beara Gryllsa se spomnim le enega nasveta: kako v miru zaspati sredi gozda, ne da bi se ti kakšen hladnokrvni plazilec oprijel," se spomnim. Vendar me ni prepričal in brez pomagala kakršnih koli substanc bi zlahka preživela celo noč na preži. Očitno podobno razmišljajo tudi skupina Italijanov, ki jih srečamo pri Roški žagi, ki so svoje spalne vreče zavezali med drevesa visoko pod nebom. "To njihovo kričanje ne bo le odgnalo medvede, ampak tudi kače, čeprav nimajo ušes," rečem.

Vendar moram poročati, da sem napačno ocenil svoje napovedi, saj sem kasneje tistega jutra naletel na primer anakonde, ki je otrpla ob robu ceste in čakala na dnevno vstajanje od mrtvih. Fantje trdijo, da je bila to kača dolga 10, 15 centimetrov in pravijo, da sem jih pohodila, ko sem bežala pred njo. A to je zgolj zahrbto nadlegovanje neizobraženih. Res pa je, da je v trenutku izginil ves bolečinski občutek, vključno s jutranjo zaspanostjo, in nisem uspela prisluhniti razlagi enega pametnega moškega (Tomaža), kako ločiti strupene kače od, recimo, nedolžnih bitij. "Če jo vidiš, poglej obliko njenih oči," je bil strokovnjakov nasvet. Ker pa nisem imela namena gledati globoko v njihove oči, ko bi jih srečala, se nisem spomnila, ali so strupene tiste s okroglimi ali tiste z podolgovatimi očmi.

Kakor koli že, bila je anakonda, to je končno, vztrajno ugovarjam, ko fantje poskušajo preusmeriti moje misli na lepše stvari z razpravo o Auersperških princih. Leta 1894 so začeli tukaj graditi parno žago, kasneje pa še gozdno železnico za svoje potrebe. Na to temo je zanimiv muzej v skavtski hiši, ki se nahaja pri Roški žagi, ostanke železnice pa še vedno lahko vidimo v bližini. Princ Auersperg in njegov gozdni ranger Hufnagel sta "odgovorna" za ostanke kočevskih pragozdov, enega od njih, Rajhenavski Rog, pa imamo prav pred sabo. Prebijemo se do njegovega roba med ogromnimi debli, ki so jih pred nekaj leti izruvali nekontrolirani izbruhi narave. Prevzema me lepota teh velikanov, ki zdaj nemo ležijo raztreseni po vseh straneh, in hkrati me prevzema neverjetna mirnost in posebna energija, ki jo izžarevajo stoletniki. Besede so odveč, v tišini pa stopamo proti naslednji naravni stvaritvi, kjer vse vrti okoli številke 5. To je kraljica Roga, katere ljudsko ime je v času splošnega hujšanja in čudežnih diet precej nepošteno. Kličemo jo Debela jelka. Počastimo damo, ki meri 5/50/500: ima pas okoli 5 metrov, meri 50 metrov v višino in šteje spoštljivih 500 let. Drugič v kratkem obdobju nas ta monarhinja pusti brez besed. Prej, preden odidemo, pa jo skrivaj objamem, in v njenem pulzu začutim stoicizem preteklih stoletij ter brezčasno tišino, s katero nam prenaša takšne izbruhe čustev.

Ujeti vsak v svojih mislih, nadaljujemo proti Podsteni. "Ah, kako lepo bo! Mir, tišina, spokojnost in še mnogi drugi sopomenke." Ko prispemo do koče, se veselim – miši, v nasprotju s tistimi pri Luži, so veliko bolj vljudne, saj na hrani ni nobenih stopinj. Po zasluženi malici hitro pade noč in čas je za posteljo.

Tišina, ki je vladala v meglenem jutru sredi gozda, se je slišala skoraj iracionalno, in našo kavo pred zadnjim delom odisejade je spremljal le žvrgolenje, ki je prihajalo iz krošenj dreves. Tomaž se ni pustil zmotiti zaradi našega godrnjenja (bili smo že precej utrujeni) in kmalu smo tudi mi, v boljšem razpoloženju, stopili v smeri Rajhenava. Pred nami so se odprli novi razgledi v mešanici jutranje rose in sonca. Ob pogledu na mogočna debla bukev, ki so varovala dolino kot grški stebri, so bile pozabljene tudi boleče mišice.

V Rajhenavu, na edini, a lepo urejeni kmetiji, so nas pozdravili par psov in osel, ki je že bil na svojem mestu na tej impresionistični sliki. Enako trmast žival sem slišala od znanca, ki je sodeloval na letnem enodnevnem pohodu po Roški pohodniški poti aprila. Ko sva z prijateljem hodila mimo, sem ga vprašala, če ve, kaj ta osel misli o naju. "Kaj?" "Poglej ta dva osla zdaj."

Kmalu … no, odvisno od tega, kako to dojemate, saj je dolžina razdalj na Roški pohodniški poti neposredno sorazmerna z bolečino v stopalih … prispeemo do zanimivega naravnega rezervata, Prelesnikovega padca doline. Ta skriva vegetacijo hladnega severa zaradi temperaturne inverzije na dnu. Nato sledi še zadnji opazen vzpon na Lovski vrh, s katerega seže pogled vse do Ogulina na Hrvaškem. V verigi hribov, ki je na ogled v avgustovski modrini v neštetih odtenkih (ne rečem kar petdeset), se nahaja tudi Klek, znameniti "čarovničin vzletni prostor". Zdaj je le še manj kot 10 kilometrov do konca poti, in ko uživamo v razgledih, ki jih je ustvarila narava, pešačimo proti domu, kjer prispeemo v manj kot dveh urah.