top of page

Moja izkušnja: z e-kolesom v Rog

Updated: May 24, 2021

Poletje 2020 je bilo posebno vsaj toliko kot celo leto na splošno. Zaradi vsem znanega stanja sem se odločila, da dopust preživim kar doma, v Sloveniji, sem pa v goste povabila prijateljico iz Nemčije, ki tu še ni bila, pa se ji je destinacija zdela zanimiva in predvsem varna (pa tudi res mi je že dolgovala obisk).


12 dni, da ji razkažem Slovenijo. No pa dajmo. Poleg klasičnih točk (Ljubljana, Piran, Bled in Bohinj, Brda) je bilo seveda jasno, da jo peljem tudi v svoj domači kraj, Kočevje. Ampak kaj bova tam počeli? V Kočevju je samo gozd in nekateri vrhovi, na katere se vzpenjamo vsak vikend.

Kočevsko je destinacija za aktiven dopust


Odločitev sem kar prelagala in prelagala (češ, saj bom že nekaj, menda bom že dobila neko dobro idejo, saj sem tu doma), ampak dan, ko sva načrtovali obisk Kočevja, se je vse bolj bližal. Seveda sem želela biti dobra gostiteljica in ji pričarati pravo 5-zvezdično doživetje, ki ga obljublja slovenski turizem. In tako sem se pod časovnim pritiskom (ki je vedno odličen spodbudnik) spomnila, da poznam Tomaža, ki menda po novem oddaja e-kolesa in je tudi turistični vodnik. S kolesom se sicer ne vozim, ampak Kočevsko je destinacija za aktiven dopust in tudi sicer nisem v slabi kondiciji, tako da bom že zmogla, sem si rekla.

In tako sem poklicala Tomaža ter mu zaupala svojo idejo. Prijateljico bi rada nekam peljala za kakšne 4 ure, torej pol dneva.

Takoj mi je predlagal izlet v Kočevski Rog, do roške žage, nekdaj največjega gozdnega obrata na našem koncu. Nazaj pa mimo pragozdnega ostanka in čez Rajhenav. En lep krog. No, prav, pa dajmo. Malo sem še potarnala, da nisem vajena kolesarit in da me skrbi za mojo zadnjico, ampak mi je zagotovil, da bo šlo.

Gremo v gozdni hlad


Dan je bil jasen in vroč. Kar je bilo lansko poletje, kot se zagotovo spomnite tisti, ki imate za to dober spomin, redkost. Ravno prav za izlet v gozd torej. Dobili smo se dopoldne, primerno obuti in oblečeni (športni copati in primerna športna oblačila) ter namazani s sončno kremo. Tomaž nama je najprej izbral pravi e-kolesi - velikost je namreč odvisna od naše višine, razložil, kako ta stvar deluje in razdelil čeladi. Pa smo šli.


Skozi mesto smo se odpravili proti Željnam, nato pa na cesto, ki vodi v Kočevski Rog. Cesta se kar kmalu začne zlagoma vzpenjati, zato sem hitro začela preizkušati stopnje pomoči, ki jih nudi e-kolo. Za vse, ki mislite, da je e-kolo kot motor - ni, še vedno je treba poganjati, vam pa baterija pri tem pomaga. Če moč nastavite na npr. 2 (od 5), boste morali v klanec kar močno poganjati, treba je namreč upoštevati, da je kolo zaradi baterije tudi precej težko, več kot 20 kilogramov ima.


Pestra zgodovina Kočevskega Roga


Naš prvi postanek je bil pri grobiščih. Ta so precej znana točka za vse, ki smo odraščali na Kočevskem pa tudi širše. Tomaž nama je tu razložil vse o grozljivih dogodkih po drugi svetovni vojni, sprehodili pa smo se tudi do kapele in roba nekaterih brezen, kjer so odkrili posmrtne ostanke mnogih, ki jih je doletela ta nesrečna usoda.

Nato smo znova zajahali vsak svoje kolo in naslednje dobre pol ure preživeli v nadaljnjem vzpenjanju proti Žagi Rog.

Gozd je tu res čudovit in kolesarjenje po makadamski cesti je čisti užitek, sploh, ker se zaradi pomoči e-kolesa kljub klancu lepo premikaš. Vseeno smo na travnik sredi gozda prispeli kar zadihani.


Žaga Rog je delovala med leti 1894 in 1914 ter 1922 in 1932 in je bila največji lesnopredelovalni obrat na Kočevskem. Ustanovili so jo knezi Auersperg in je v najboljših časih zaposlovala 200 delavcev. Ostankov žage ni veliko, razen čistine in nekaterih temeljev lahko vidimo le dva velika zbiralnika za deževnico, ki so ju zgradili za oskrbo žage z vodo ter po poti proti žagi ostanke proge 35 km dolge gozdne železnice, po kateri so les prevažali do žage. Pri žagi smo še pomalicali (Tomaž naju je presenetil z odličnim lokalnim pivom Matt) in se odpravili nazaj po isti cesti, kjer pa smo kmalu zavili levo proti pragozdnem ostanku Rajhenavski Rog.

Pragozd - znamenitost, ki se je ne vidi


Za tiste, ki smo odraščali na tem koncu ni pragozd sam po sebi nič posebnega. O njem smo se veliko učili, hodili na šolske izlete v njegovo bližino. V zadnjem času pa je tudi zaradi uvrstitve Krokarja na UNESCOV seznam naravne dediščine postal znamenitost. Pragozd je znamenitost, ki se je ne vidi, to je namreč zgolj - gozd. A je pomemben, saj zaradi načrtnega negospodarjenja tako ohranjamo naravo takšno, kot je vedno bila. V pragozdne ostanke nikoli ne vstopamo, je pa lokalni akademski umetnik Marko Glavač na dveh mestih ustvaril skulpturi z imenom Portal, ki označujeta vhod vanj.

Malo naprej smo se ustavili še pri eni veliki znamenitosti, debeli jelki, Kraljici Roga.

Na daleč ne zgleda nič posebnega, ko se ji približaš, pa vidiš, da je res veličastna! Tomaž nama je tam pokazal še nekaj odtisov in ostankov hrane gozdnih prebivalcev, ki jih sicer bolje spoznajo vsi, ki se odpravijo na sledenje živalim.


Bili smo na dveh tretjinah poti in sledil je »zabavnejši« del, saj smo se začeli spuščati proti Rajhenavu. Tam smo se ustavili še pri čebelnjaku, ki je del projekta Medvedu prijazno, nato pa sem že čutila, da smo skoraj na koncu.


Ni konec, dokler ni konec


Pa sem se motila. Od Rajhenava smo se sicer še spuščali do glavne ceste Kočevje - Koprivnik, tam pa se je začel vzpon, ki nam je dal vetra. E-kolo na 5, mi pa čisto zadihani. Ampak je bilo vredno. Ko smo prišli na Laze, so se namreč odprli razgledi na celo kočevsko dolino. Potem se je začel čisto pravi spust, ki nam je na srečo dal le veter v lase. Po dobrih 4 urah smo prispeli nazaj v Kočevje. Zadnjica je bolela (ampak temu se menda ne da izognit) in bili smo prijetno utrujeni. A tudi navdušeni, še posebej moja nemška prijateljica. Na koncu dopusta mi je zaupala, da so bili dnevi v Kočevju njeni najljubši. In to slišati od turista, ki vidi vse lepote Slovenije, ni kar tako.

106 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page